V majhni vasici pod goro je živel možakar srednjih let. Vedno je bil nasmejan in poln energije. Bil je eden tistih, ki je pomagal vsem. Popravljal je ograje, delil sveže pridelke in pripovedoval najboljše šale. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo prav njega doletela težka življenjska preizkušnja.

Nekega dne je začel opažati, da se hitro utrudi, da izgublja težo in da mu primanjkuje moči. le malo se prehlajen, je razlagal sosedom. Toda, ko so ga bolečine v trebuhu začele prebujati sredi noči, je vedel, da nekaj ni v redu. Po obisku zdravnika je prišla strašna diagnoza, rak. Veselje, ki ga je vedno delil z vaščani, je za trenutek ugasnilo. Sosedje so ga videvali manj pogosto, njegov vrt je sameval, smeha ni bilo. A ni bil človek, ki bi se predal. Po začetnem šoku se je odločil, da se bo boril. Zdravniki so mu predlagali operacijo in kemoterapijo, ki je obetala možnost ozdravitve. Čeprav je bil prestrašen, je sprejel izziv. Nek rak me že ne bo pokopal, je sam sebi govoril. Med zdravljenjem je izgubil lase, njegov obraz je postal bol bled in upadel, toda duh je ostal izredno močan. Sosedje so ga podpirali, prinašali so mu juhe, ga obiskovali in spodbujali. Vedno je govoril, da ne gre samo za bolezen rak, gre za to, kako ga premagaš. Po mesecih zdravljenja so prišli tudi rezultati, rak je izginil. Veselje v vasi ne bilo nepopisno. Možakar je ponovno zaživel in se vrnil k svojim vsakodnevnim opravilom. Njegov vrt je ponovno zacvetel in smeh se je vrnil na vaške ulice. Pa vendar se je nekaj spremenilo. Postal je še bolj hvaležen za življenje, cenil je male stvari in vedno spodbujal druge naj nikoli ne obupajo. S svojo zgodbo je navdihnil mnoge.

Njegova zmaga nad boleznijo je postala simbol upanja za vse v vasi. Vsako leto je priredil praznovanje življenja, kjer so se zbrali vsi sosedje in proslavili moč volje in ljubezni do življenja.